TRANSPERSONALNI PLANETI KOT ‘USODA’

Avtor: Neda Sara Bačič, cert. psih. astrol.

Ljudje kot usodo po navadi razumemo nekaj, kar poseže v naša življenja ali pa nas skozi življenja v veliki meri vodi, ne glede na to, kako si v dometu zavestnega uma mi to predstavljamo ali celo želimo. Usoda je nekaj ‘višjega’, ‘večjega’, kar ima nek načrt za nas in ki se mu moramo podrediti. Po navadi pravimo, da nas usoda ‘doleti’ – kjer sebe postavimo v trpno obliko, vidimo se kot nekoga, ki se mu nekaj zgodi, kjer sam ni udeležen kot akter in soustvarjalec. Vendar pa po drugi strani tudi obstaja rek, da si moramo usodo sami krojiti – kar vse kaže na to, da se človek že od nekdaj zaveda te nevidne sile, bodisi da se ji pokorava – bodisi upira ali pa skuša sodelovati z njo.

Ne glede na to, ali čutimo, da smo vpeti v tok usode ali ne, pa skorajda vsak izmed nas doživi trenutke v življenju, ki lahko docela spremenijo tok življenja, nas preusmerijo ali pa prinesejo popolnoma drugačno pojmovanje stvari in pogleda na svet. Lahko so nenadni ali nepričakovani, še toliko bolj, če smo se trmasto oklepali svoje vizije in začrtane poti in nismo dajali prostora možnosti spremembe ali širši sliki, ki bi zajela tudi še nerealizirane potenciale.

Takšno dogajanje lahko občuteno kot ‘usodno’, kot nekaj, kar nismo skovali sami, kot nekaj, kar je hudo uzurpiralo naš običajni tok delovanja, naš mali svet, ki smo ga zgradili, in ki nas sedaj sili, da se odpremo popolnoma drugačnim načinom delovanja, razmišljanja, čutenja. Velikokrat nam takšno dogajanja v horoskopu ponazarjajo ravno transpersonalni planeti – Uran, Neptun, Pluton, ki so tisti akterji v naši psihi, ki jih najpogosteje čutimo delovati od ‘zunaj’, ki jih težko ‘posvojimo’, vzamemo za svoje, ker so tako oddaljeni od naše običajne, vsakodnevne ego zavesti.

Ego in celota

Zavedanje jaza, centra v človeku, ki spoznava, doživlja in razmišlja, je relativno nov koncept. Začel se je rojevati v obdobju renesanse, kajti človeški um je velikansko vrednost pridobil z odkritjem, da se Zemlja giblje skozi vesolje in vrti okoli Sonca. To je bila resnično dramatična revolucija, kajti človek se je izkazal sposobnega neposredno in točno spoznavati svet na izjemno obsežni, makrokozmični ravni. Kopernikanska revolucija ni prinesla le znanstvenega preobrata, ampak je predrugačila celoten pogled na človekovo mesto v svetu.

Sprememba bi bila le fizična, bila je metafizična, preobrat se je zgodil na kozmološki, religiozni, moralni, eksistencialni, psihološki ravni. Človek in njegov um sta dobila povzdignjen položaj, saj sta se izkazala za sposobna prepoznavati kozmične resnice, človek se je začel osvobojevati najrazličnejših predsodkov in dogem ter sam spoznavati resnico. Tako se je začel obrat navznoter, ki je vodil do vznika modernega jaza.

Jasnost in moč racionalnega uma sta človeku vsekakor prinesli darove, vendar pa sta po drugi strani človeka iztrgala iz povezanosti v celoto in ga pahnila v osamljeno, skrčeno tavanje po morda sicer na videz urejenem svetu, vendar pa hkrati neizprosnem svetu, ki je izgubil globino, posluh in smisel.

Človek, skrčen na jaz, ki si eksistenco podreja in jo skuša obvladovati, je oropan zavetja širše, smiselne celote, ki bi se na človekovo pot odzivala in ki bi ji bilo mar zanjo. Čuti, da je odvisen le od samega sebe, da je vržen v bivanje, ki si ga mora krojiti, za katerega mora prevzemati odgovornost – in svoboda je v resnici najstrašnejše breme.

Svoboda, prepuščenost lastnemu jazu, ki sam kreira svojo eksistenco, je lahko izjemno kruta, grozeča preizkušnja, kajti za napake in zablode smo odgovorni sami, kot seveda tudi za uspehe, ki pa so sami po sebi lahko zelo krhki in podvrženi spremembam.

Ta izjemna izoliranost in ločenost od eksistence je človeka na nek način postavila za gospodarja in dala egu izjemno moč, vendar ga je po drugi strani vrgla v nevaren položaj, kjer se lahko zanaša le sam nase! Morda zato človek hlepi po znanju, po spoznavanju, po osvajanju še neodkritih svetov, kajti v smislu reka ‘znanje je moč’ si skuša z védenjem podrediti še neraziskano eksistenco, da ne bo več prežala nanj in ogrožala njegovega položaja.

Borba po znanju ni več zgolj radovednost, temveč je obupan poskus širjenja teritorija človeškega ega, ki še vedno verjame, da bo z racionalnim spoznavanjem obvladal še zadnje kotičke bivanja in iracionalno za vedno pregnal iz svoje eksistence.

Ego je torej globoko ločen od bivanja, stoji nasproti njemu in ga skuša vpeti v svoj sistem, vendar pa se ničkolikokrat sreča z neuspehom, ko tuje, neznane, celo grozeče sile vderejo v njegov sistem in ga lahko popolnoma porušijo. Taki trenutki delujejo ‘usodno’, zdi se, kot da bi prišla povodenj, strela in v hipu zamajal temelje subjekta, ki je pred njimi popolnoma nemočen. Takrat pride do prebliskov zavedanja, da je na delu neka celota, nek širši kontekst, ki se za človeka zanima ali pa ne, vsekakor pa nanj vpliva.

Duhovna razsežnost človeka

Lahko bi rekli, da je duhovno iskanje poskus človeka, da bi vzpostavil stik z mističnim, božanskim, transcendentnim ali pa globoko notranjim virom, ki njegovi eksistenci daje smisel, opredeljuje njegovo naravo, ga povezuje z resnico, karkoli že razumemo pod tem.

Zahodna kultura je še vedno zaznamovana z dualističnim razmišljanjem, da obstaja osebni bog, ki se zanima za človeka in ki mu je naklonjen, je pa ločen od celote, je njen stvarnik in tudi razsodnik in takšno pojmovanje prežema vso kulturo, ne samo v religioznih okvirih.

Hkrati pa se zahodni človek vedno bolj odpira drugačnim tradicijam, zanima za vsakršno raziskovanje lasne psihe in duha, med katere spada tudi psihološka astrologija, ki je iz stare, da ne rečemo starodavne vede ustvarila pripomoček za osebni in tudi duhovni razvoj.

Psihološka astrologija ni iskanje združitve s svetom, ki bi bil ‘onkraj’ tega sveta, temveč nas z ‘bogovi’ povezuje tukaj in zdaj, ‘bogovi’ – planeti v naših rojstnih kartah pa so seveda naše lastne notranje vsebine, psihološki elementi, s katerimi moramo sodelovati in jim dati ustrezno mesto. Pri tem ne gre za to, da bi ‘častili’ zunanje entitete, temveč izkažemo spoštovanje do samih sebe, do lastnega notranjega sveta, ki ga simbolno prikazuje naš osebni, individualni panteon – horoskop. Vendar pa je psihološka astrologija več kot to – v naši mandali, horoskopu, so namreč poleg osebnih in socialnih planetov na delu tudi tako imenovani transpersonalni planeti, Uran, Neptun in Pluton, ki nas ravno skozi svojo oddaljenost od zavestnega ega vodijo do odpiranja mej toge ego strukture in dajejo vpogled v misterij celote, v katero smo vpeti.

Transpersonalni planeti kot vodilo celote

Kolektivna usoda

Če izhajamo iz predpostavke, da imamo pred seboj subjekt, ego, ki je skrčen sam vase in ki si želi podrejati eksistenco z racionalnim spoznavanjem in urejanjem v bolj ali manj znane miselne kategorije, so transpersonalni planeti dejansko nekaj tujega, oddaljenega, neosebnega, s katerimi se zaradi njihove tako drugačne in nedojemljive narave ne da vzpostaviti osebnega odnosa. So (za)govorniki celote, ki jo skozi prizmo otipljivega sveta največkrat začutimo in zaznamo skozi masovna, kolektivna gibanja, ki tudi sovpadajo z obdobji odkrivanj teh planetov.

Če se je moderna doba začela z Uranom, romantika doživela razcvet z Neptunom in atomska doba spoznala svojo destruktivno plat s Plutonom, transpersonalni planeti torej predstavljajo nek univerzalen, globalen okvir, ki je zajel skupno človeško zavest in premaknil kolektivne vzorce v novo smer. Duh človeštva kot tak, kot neka skupna entiteta se je zganil in bil pripravljen na odkritje nove ravni razumevanja, hkrati pa tudi pretresljivega vpogleda v človekovo naravo, česa vsega je sposobna, kako grozeča, (samo)uničujoča pa tudi napredna je lahko.

Pogled na zgodovino torej pokaže, da so se dogajali gmotni, kolektivni premiki v človekovi zavesti, spremembe trendov, zapovedi in pogledov na svet. V tem smislu se je transpersonalne planete povezalo s kolektivnimi gibanji in se jih jemlje kot simbole te kolektivne zavesti, vendar pa to ne pomeni, da nimajo odnosa z osebno zavestjo, z individualno ravnijo posameznika.

Osebna usoda

Transpersonalni planeti so skupaj z osebnimi in socialnimi planeti prisotni v rojstni karti posameznika in v njej imajo svoje učinke, način delovanja, ki so povsem osebni in specifični za tistega posameznika. Iz kolektivne mase, splošnih gibanj, ki jih zaznamo v razvoju človeškega duha kot takega, se preselijo na povsem osebno raven delovanja in nikakor ne ostanejo oddaljeni ter brez vpliva na posamezno, osebno usodo.

Posameznik delovanje transpersonalnih planetov lahko zelo močno občuti na osebni ravni, vendar pa to po navadi doživlja kot vdor nečesa, kar ni v njegovih rokah, za kar ima občutek, da ni sam poklical v svoje življenje, ampak se mu enostavno zgodi, je v to vržen in se mora temu vplivu hočeš nočeš podvreči.

Lahko bi rekli, da tak vpliv doživlja kot ‘usoden’, kot poseg usode v njegovo zavestno, na osebni ravni razumljeno življenje, ki v času delovanja takšne ‘usodne sile’ lahko doživi celo šok, globoko transformacijo, lahko se izgubi v občutkih razkroja in izgubljanja trdnih tal pod nogami – vse to pa nekako brez očitnega zavestnega vpliva lastnih ravnanj. Občutek delovanja transpersonalnega planeta je, da »ni naš«, da to ni naša energija, da je nekaj, kar je večje od nas, nas zaobjema in zdi se, da ‘namen’ teh energij presega naše lastne, osebne cilje.

Običajna, vsakodnevna zavest obdrži zavedanje sebe, pod vplivom delovanja teh transpersonalnih energij pa se počuti vodeno s strani tujih sil, negotovo, pod pritiskom ali pa pod navdihom, odvisno od tega, koliko s temi silami sodeluje, koliko njena osebna ego struktura – ki jo ponazarjajo osebni planeti v horoskopu – sodeluje in je v sozvočju s temi transpersonalnimi energijami. Bolj strogo in rigidno bo oseba zaprta v svoj osebni svet, bolj bo čutila potrebo, da svoje življenje do potankosti obvladuje in ga sama vodi v skladu s svojimi osebnimi cilji, toliko težje bo sprejela vdor neznanih sil, ki bodo njeno osebno izbrano pot lahko docela vrgle iz tira in jo podredile nekemu drugačnemu, neosebnemu načrtu.

Raven delovanja transpersonalnih planetov

Transpersonalne planete imenujemo tako, ker so pač ‘onkraj osebni’, vendar nas to ne sme zavesti v to, da bi tem planetom avtomatično pripisovali ‘vzvišeni pomen’, da bi ‘trans’ pomenilo nujno ‘nad’. Lahko bi jih pripisali tudi delovanju ‘pod osebnih’ sil, tistemu temnemu, neobvladljivemu, celo živalskemu v nas, volji do moči, instinktom, boju za obstanek, ipd..

Transpersonalne sile so preprosto tiste, ki so onkraj osebne volje, onkraj subjekta in njegovega zavestnega procesa, vendar pa to še ne pomeni, da pomenijo preseganje ega – lahko pomenijo tudi razkroj osebnosti in vdor neobvladljivega, nediferenciranega psihičnega materiala. Vsekakor pa lahko seveda po drugi strani pomenijo, da je oseba, ego struktura dojemljiva za splošne, kolektivne trende ali pa v konfliktu z njimi, denimo s trenutnimi ideali družbe (Neptun), ki jih lahko vzame za svoje ali pa skuša zanikati, ali pa s sodobnim trendom razvoja in napredka znanosti in tehnologije (Uran), ki posamezniku lahko daje optimizem in vero v prihodnost človeka ali pa ga spravlja v obup, ker razbija stare preizkušene vrednote, s katerimi je bolj v sozvočju. Lahko je posameznik še posebej občutljiv na tabuje in tiste vidike človeške eksistence, ki jih družba odriva in skuša potisniti v ‘nebivanje’ (Pluton), ki pa nato stalno prežijo in grozijo iz plasti neozaveščenih vsebin.

Kako in v kolikšni meri bo osebna posameznikova zavest v stiku s tovrstnimi energijami, je razvidno iz prepletenosti transpersonalnih in osebnih planetov v rojstni karti, kjer je pomembno upoštevati, s katerimi planeti so transpersonalni planeti v stiku, na kakšen način (aspekti) in v katerem polju delovanja (hiše). Delovanje transpersonalnih energij se seveda dogaja tudi na aktualni ravni v obliki tranzitov in progresij, ko nastopijo obdobja, kjer je stik s tovrstnimi energijami še posebej poudarjen in ki lahko pripeljejo resnične pretrese, ko usoda močno potrka na vrata.
.

Ljudje kot usodo po navadi razumemo nekaj, kar poseže v naša življenja ali pa nas skozi življenja v veliki meri vodi, ne glede na to, kako si v dometu zavestnega uma mi to predstavljamo ali celo želimo. Usoda je nekaj ‘višjega’, ‘večjega’, kar ima nek načrt za nas in ki se mu moramo podrediti. Po navadi pravimo, da nas usoda ‘doleti’ – kjer sebe postavimo v trpno obliko, vidimo se kot nekoga, ki se mu nekaj zgodi, kjer sam ni udeležen kot akter in soustvarjalec. Vendar pa po drugi strani tudi obstaja rek, da si moramo usodo sami krojiti – kar vse kaže na to, da se človek že od nekdaj zaveda te nevidne sile, bodisi da se ji pokorava – bodisi upira ali pa skuša sodelovati z njo.

Ne glede na to, ali čutimo, da smo vpeti v tok usode ali ne, pa skorajda vsak izmed nas doživi trenutke v življenju, ki lahko docela spremenijo tok življenja, nas preusmerijo ali pa prinesejo popolnoma drugačno pojmovanje stvari in pogleda na svet. Lahko so nenadni ali nepričakovani, še toliko bolj, če smo se trmasto oklepali svoje vizije in začrtane poti in nismo dajali prostora možnosti spremembe ali širši sliki, ki bi zajela tudi še nerealizirane potenciale.

Takšno dogajanje lahko občuteno kot ‘usodno’, kot nekaj, kar nismo skovali sami, kot nekaj, kar je hudo uzurpiralo naš običajni tok delovanja, naš mali svet, ki smo ga zgradili, in ki nas sedaj sili, da se odpremo popolnoma drugačnim načinom delovanja, razmišljanja, čutenja. Velikokrat nam takšno dogajanja v horoskopu ponazarjajo ravno transpersonalni planeti – Uran, Neptun, Pluton, ki so tisti akterji v naši psihi, ki jih najpogosteje čutimo delovati od ‘zunaj’, ki jih težko ‘posvojimo’, vzamemo za svoje, ker so tako oddaljeni od naše običajne, vsakodnevne ego zavesti.

Ego in celota

Zavedanje jaza, centra v človeku, ki spoznava, doživlja in razmišlja, je relativno nov koncept. Začel se je rojevati v obdobju renesanse, kajti človeški um je velikansko vrednost pridobil z odkritjem, da se Zemlja giblje skozi vesolje in vrti okoli Sonca. To je bila resnično dramatična revolucija, kajti človek se je izkazal sposobnega neposredno in točno spoznavati svet na izjemno obsežni, makrokozmični ravni. Kopernikanska revolucija ni prinesla le znanstvenega preobrata, ampak je predrugačila celoten pogled na človekovo mesto v svetu.

Sprememba bi bila le fizična, bila je metafizična, preobrat se je zgodil na kozmološki, religiozni, moralni, eksistencialni, psihološki ravni. Človek in njegov um sta dobila povzdignjen položaj, saj sta se izkazala za sposobna prepoznavati kozmične resnice, človek se je začel osvobojevati najrazličnejših predsodkov in dogem ter sam spoznavati resnico. Tako se je začel obrat navznoter, ki je vodil do vznika modernega jaza.

Jasnost in moč racionalnega uma sta človeku vsekakor prinesli darove, vendar pa sta po drugi strani človeka iztrgala iz povezanosti v celoto in ga pahnila v osamljeno, skrčeno tavanje po morda sicer na videz urejenem svetu, vendar pa hkrati neizprosnem svetu, ki je izgubil globino, posluh in smisel.

Človek, skrčen na jaz, ki si eksistenco podreja in jo skuša obvladovati, je oropan zavetja širše, smiselne celote, ki bi se na človekovo pot odzivala in ki bi ji bilo mar zanjo. Čuti, da je odvisen le od samega sebe, da je vržen v bivanje, ki si ga mora krojiti, za katerega mora prevzemati odgovornost – in svoboda je v resnici najstrašnejše breme.

Svoboda, prepuščenost lastnemu jazu, ki sam kreira svojo eksistenco, je lahko izjemno kruta, grozeča preizkušnja, kajti za napake in zablode smo odgovorni sami, kot seveda tudi za uspehe, ki pa so sami po sebi lahko zelo krhki in podvrženi spremembam.

Ta izjemna izoliranost in ločenost od eksistence je človeka na nek način postavila za gospodarja in dala egu izjemno moč, vendar ga je po drugi strani vrgla v nevaren položaj, kjer se lahko zanaša le sam nase! Morda zato človek hlepi po znanju, po spoznavanju, po osvajanju še neodkritih svetov, kajti v smislu reka ‘znanje je moč’ si skuša z védenjem podrediti še neraziskano eksistenco, da ne bo več prežala nanj in ogrožala njegovega položaja.

Borba po znanju ni več zgolj radovednost, temveč je obupan poskus širjenja teritorija človeškega ega, ki še vedno verjame, da bo z racionalnim spoznavanjem obvladal še zadnje kotičke bivanja in iracionalno za vedno pregnal iz svoje eksistence.

Ego je torej globoko ločen od bivanja, stoji nasproti njemu in ga skuša vpeti v svoj sistem, vendar pa se ničkolikokrat sreča z neuspehom, ko tuje, neznane, celo grozeče sile vderejo v njegov sistem in ga lahko popolnoma porušijo. Taki trenutki delujejo ‘usodno’, zdi se, kot da bi prišla povodenj, strela in v hipu zamajal temelje subjekta, ki je pred njimi popolnoma nemočen. Takrat pride do prebliskov zavedanja, da je na delu neka celota, nek širši kontekst, ki se za človeka zanima ali pa ne, vsekakor pa nanj vpliva.

Duhovna razsežnost človeka

Lahko bi rekli, da je duhovno iskanje poskus človeka, da bi vzpostavil stik z mističnim, božanskim, transcendentnim ali pa globoko notranjim virom, ki njegovi eksistenci daje smisel, opredeljuje njegovo naravo, ga povezuje z resnico, karkoli že razumemo pod tem.

Zahodna kultura je še vedno zaznamovana z dualističnim razmišljanjem, da obstaja osebni bog, ki se zanima za človeka in ki mu je naklonjen, je pa ločen od celote, je njen stvarnik in tudi razsodnik in takšno pojmovanje prežema vso kulturo, ne samo v religioznih okvirih.

Hkrati pa se zahodni človek vedno bolj odpira drugačnim tradicijam, zanima za vsakršno raziskovanje lasne psihe in duha, med katere spada tudi psihološka astrologija, ki je iz stare, da ne rečemo starodavne vede ustvarila pripomoček za osebni in tudi duhovni razvoj.

Psihološka astrologija ni iskanje združitve s svetom, ki bi bil ‘onkraj’ tega sveta, temveč nas z ‘bogovi’ povezuje tukaj in zdaj, ‘bogovi’ – planeti v naših rojstnih kartah pa so seveda naše lastne notranje vsebine, psihološki elementi, s katerimi moramo sodelovati in jim dati ustrezno mesto. Pri tem ne gre za to, da bi ‘častili’ zunanje entitete, temveč izkažemo spoštovanje do samih sebe, do lastnega notranjega sveta, ki ga simbolno prikazuje naš osebni, individualni panteon – horoskop. Vendar pa je psihološka astrologija več kot to – v naši mandali, horoskopu, so namreč poleg osebnih in socialnih planetov na delu tudi tako imenovani transpersonalni planeti, Uran, Neptun in Pluton, ki nas ravno skozi svojo oddaljenost od zavestnega ega vodijo do odpiranja mej toge ego strukture in dajejo vpogled v misterij celote, v katero smo vpeti.

Transpersonalni planeti kot vodilo celote

Kolektivna usoda

Če izhajamo iz predpostavke, da imamo pred seboj subjekt, ego, ki je skrčen sam vase in ki si želi podrejati eksistenco z racionalnim spoznavanjem in urejanjem v bolj ali manj znane miselne kategorije, so transpersonalni planeti dejansko nekaj tujega, oddaljenega, neosebnega, s katerimi se zaradi njihove tako drugačne in nedojemljive narave ne da vzpostaviti osebnega odnosa. So (za)govorniki celote, ki jo skozi prizmo otipljivega sveta največkrat začutimo in zaznamo skozi masovna, kolektivna gibanja, ki tudi sovpadajo z obdobji odkrivanj teh planetov.

Če se je moderna doba začela z Uranom, romantika doživela razcvet z Neptunom in atomska doba spoznala svojo destruktivno plat s Plutonom, transpersonalni planeti torej predstavljajo nek univerzalen, globalen okvir, ki je zajel skupno človeško zavest in premaknil kolektivne vzorce v novo smer. Duh človeštva kot tak, kot neka skupna entiteta se je zganil in bil pripravljen na odkritje nove ravni razumevanja, hkrati pa tudi pretresljivega vpogleda v človekovo naravo, česa vsega je sposobna, kako grozeča, (samo)uničujoča pa tudi napredna je lahko.

Pogled na zgodovino torej pokaže, da so se dogajali gmotni, kolektivni premiki v človekovi zavesti, spremembe trendov, zapovedi in pogledov na svet. V tem smislu se je transpersonalne planete povezalo s kolektivnimi gibanji in se jih jemlje kot simbole te kolektivne zavesti, vendar pa to ne pomeni, da nimajo odnosa z osebno zavestjo, z individualno ravnijo posameznika.

Osebna usoda

Transpersonalni planeti so skupaj z osebnimi in socialnimi planeti prisotni v rojstni karti posameznika in v njej imajo svoje učinke, način delovanja, ki so povsem osebni in specifični za tistega posameznika. Iz kolektivne mase, splošnih gibanj, ki jih zaznamo v razvoju človeškega duha kot takega, se preselijo na povsem osebno raven delovanja in nikakor ne ostanejo oddaljeni ter brez vpliva na posamezno, osebno usodo.

Posameznik delovanje transpersonalnih planetov lahko zelo močno občuti na osebni ravni, vendar pa to po navadi doživlja kot vdor nečesa, kar ni v njegovih rokah, za kar ima občutek, da ni sam poklical v svoje življenje, ampak se mu enostavno zgodi, je v to vržen in se mora temu vplivu hočeš nočeš podvreči.

Lahko bi rekli, da tak vpliv doživlja kot ‘usoden’, kot poseg usode v njegovo zavestno, na osebni ravni razumljeno življenje, ki v času delovanja takšne ‘usodne sile’ lahko doživi celo šok, globoko transformacijo, lahko se izgubi v občutkih razkroja in izgubljanja trdnih tal pod nogami – vse to pa nekako brez očitnega zavestnega vpliva lastnih ravnanj. Občutek delovanja transpersonalnega planeta je, da »ni naš«, da to ni naša energija, da je nekaj, kar je večje od nas, nas zaobjema in zdi se, da ‘namen’ teh energij presega naše lastne, osebne cilje.

Običajna, vsakodnevna zavest obdrži zavedanje sebe, pod vplivom delovanja teh transpersonalnih energij pa se počuti vodeno s strani tujih sil, negotovo, pod pritiskom ali pa pod navdihom, odvisno od tega, koliko s temi silami sodeluje, koliko njena osebna ego struktura – ki jo ponazarjajo osebni planeti v horoskopu – sodeluje in je v sozvočju s temi transpersonalnimi energijami. Bolj strogo in rigidno bo oseba zaprta v svoj osebni svet, bolj bo čutila potrebo, da svoje življenje do potankosti obvladuje in ga sama vodi v skladu s svojimi osebnimi cilji, toliko težje bo sprejela vdor neznanih sil, ki bodo njeno osebno izbrano pot lahko docela vrgle iz tira in jo podredile nekemu drugačnemu, neosebnemu načrtu.

Raven delovanja transpersonalnih planetov

Transpersonalne planete imenujemo tako, ker so pač ‘onkraj osebni’, vendar nas to ne sme zavesti v to, da bi tem planetom avtomatično pripisovali ‘vzvišeni pomen’, da bi ‘trans’ pomenilo nujno ‘nad’. Lahko bi jih pripisali tudi delovanju ‘pod osebnih’ sil, tistemu temnemu, neobvladljivemu, celo živalskemu v nas, volji do moči, instinktom, boju za obstanek, ipd..

Transpersonalne sile so preprosto tiste, ki so onkraj osebne volje, onkraj subjekta in njegovega zavestnega procesa, vendar pa to še ne pomeni, da pomenijo preseganje ega – lahko pomenijo tudi razkroj osebnosti in vdor neobvladljivega, nediferenciranega psihičnega materiala. Vsekakor pa lahko seveda po drugi strani pomenijo, da je oseba, ego struktura dojemljiva za splošne, kolektivne trende ali pa v konfliktu z njimi, denimo s trenutnimi ideali družbe (Neptun), ki jih lahko vzame za svoje ali pa skuša zanikati, ali pa s sodobnim trendom razvoja in napredka znanosti in tehnologije (Uran), ki posamezniku lahko daje optimizem in vero v prihodnost človeka ali pa ga spravlja v obup, ker razbija stare preizkušene vrednote, s katerimi je bolj v sozvočju. Lahko je posameznik še posebej občutljiv na tabuje in tiste vidike človeške eksistence, ki jih družba odriva in skuša potisniti v ‘nebivanje’ (Pluton), ki pa nato stalno prežijo in grozijo iz plasti neozaveščenih vsebin.

Kako in v kolikšni meri bo osebna posameznikova zavest v stiku s tovrstnimi energijami, je razvidno iz prepletenosti transpersonalnih in osebnih planetov v rojstni karti, kjer je pomembno upoštevati, s katerimi planeti so transpersonalni planeti v stiku, na kakšen način (aspekti) in v katerem polju delovanja (hiše). Delovanje transpersonalnih energij se seveda dogaja tudi na aktualni ravni v obliki tranzitov in progresij, ko nastopijo obdobja, kjer je stik s tovrstnimi energijami še posebej poudarjen in ki lahko pripeljejo resnične pretrese, ko usoda močno potrka na vrata.

Dodaj odgovor